Ivo Stropnik: »Doma sem v slovenskem jeziku.«

»Brati pa je treba, da ti kolešček v glavi prav dela. Kdor nič ne bere, je duhovno nepismen.«

Pesnik, mladinski pisatelj, urednik, publicist, organizator v kulturi, domoznanski raziskovalec, predvsem pa ustvarjalec, ki verjame v moč besede, se je rodil 3. avgusta 1966 v Celju.  Je domoljub, ki se ne omejuje na radij svojih korenin. Te so sicer globoko v potopljenem Družmirju, medtem ko je odraščal v Ravnah pri Šoštanju. Po študiju v Ljubljani se je preselil v Velenje. »Doma sem v slovenskem jeziku,« odgovori na vprašanje, ali se šteje med Velenjčane ali med Šoštanjčane.

»Pri pisanju poezije se moraš igrati. Pisanje je reka – na enem bregu je igrivost, na drugem pa melanholija.«

Čeprav je življenje umetnika v provinci še bolj obskurno kot v popku sveta, se vztrajno in ponosno upira centralizaciji slovenske kulture. Zato z Velenjsko knjižno fundacijo na Lirikonfestu že skoraj dvajset let podeljuje (tudi mednarodne) nagrade literatom in drugim vojščakom slovenskega jezika, čeprav z vsako podeljeno nagrado izgubi nekaj prijateljev. »Nagrade in krogle pač ne zadenejo vedno tapravih,« skomigne.

Če je SSKJ njegova biblija, je slovar sinonimov evangelij. »Močan umetniški jezik je tisti, s katerim lahko izraziš vse. In v slovenščini je izrazljivo vse.« Prenekatero besedo pa tudi sam skuje. »Jezik je bonton. Z njim izkazuješ, kdo si, kaj si. V svojem prostoru moraš ohranjati jezikovno kulturo. Pri tem, kar gre v javno rabo, sem nepopustljiv. Jezik je vrednota, in to največja. Brez njega ne bi bilo nič.«

Ivo Stropnik je študiral slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi in ustvarja v Velenju, kjer je bil kot urednik publikacij sedem let zaposlen pri Kulturnem centru Ivana Napotnika in v Knjižnici Velenje; med letoma 1994 in 2000 urednik pri založbi Pozoj; od 2001 pa je glavni in odgovorni urednik Velenjske knjižne fundacije ter vodja mednarodnega književnega festivala Lirikonfest Velenje; pobudnik in večletni organizator  mednarodne Pretnarjeve nagrade ambasadorjem in posrednikom slovenskega knjižnega jezika po svetu, Akademije Poetična Slovenija, vseslovenske pesniške nagrade velenjica – čaša nesmrtnosti, mednarodnega prevajalskega priznanja Lirikonov zlat, vseslovenske potopisne nagrade krilata želva, mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju, urednik festivalnih antologij Lirikon21 – idr. Poleg avtorskega književnega ustvarjanja je že več desetletij dejaven tudi uredniško, domoznanskopublicistično, literarnoorganizacijsko, literarnomentorsko ter lektorsko. Med leti 1983 in 2020 je izdal 14 zbirk za odrasle, med leti 1996 in 2021 osem knjige za otroke in mladino, med leti 1990 in 2010 pa se je kot (so)avtor podpisal pod ose strokovnih monografij. Njegova poezija za odrasle je prevedena v tuje jezike: hrvaščino, srbščino, angleščino, češčino, poljščino, bolgarščino, francoščino, nemščino, nizozemščino, litovščino, ruščino in druge.

»Na svetu obstaja dobra poezija, slaba poezija, pa moja poezija.«

Kako doživlja revitalizacijo Starega Velenje, kjer ima svojo rezidenco Ustanova Velenjska knjižna fundacija?