Posestnik in gostilničar Josip Skaza – Špenk (1866-1947)
O posestniku in gostilničarju Josipu Skazi – Špenku (1866-1947), dolgoletnem velenjskem županu konec 19. st. in prvih dvajset let 20. st., so lokalni zgodovinarji (za)pisali bolj malo. Kot zaveden Slovenec je pomembno zaznamoval politično življenje takratnega trškega kraja.
Med drugim je bil leta 1918 med župani takratnega sodnega okraja Šoštanj prvi med podpisniki izjave v podporo Majniški deklaraciji ter v prizadevanjih večje povezanosti slovenskega naroda ustanovitelj ter načelnik Narodnega sveta za Velenje. Ljudje so še dolgo po njegovi smrti (1947) vedeli o njem veliko povedati. Med drugim, da je bil »kontroverzna osebnost«; »bister, podjeten, hkrati dober in šparoven; skrben oče, na videz pa bolj robate narave, a čuteč, uspešen lokalni politik in zaveden Slovenec«; »da ni maral tujcev, najbolj pa da je odklanjal in preziral Nemce ter njim naklonjene ljudi«; »dober človek, ki ga je večina Velenjčanov spoštovala«. – »Špenk je rad dobro jedel in pil, kar se je videlo na njegovi obilni postavi. Po pripovedovanju mu je morala gospodinja občasno speči kar celega piščanca, ki ga je rad pojedel pri mizi v veži, zraven pa je spil krigel dobrega vina iz svoje zidanice. Stari Velenjčani so znali povedati, da če so slučajno šli mimo priprtih vežnih vrat Špenkove hiše na Starem trgu, so lahko opazili, kako je slastno jedel. Po obroku je odšel na počitek, sicer pa je rad posedal pred hišo na t. i. Špenkovi klopi. Rad je šel tudi na sprehod do Šaleka k Kavčiču, kjer mu ni bilo žal denarja, da bi veselo družbo počastil s kakim litrom vina.« – »Po dolgem obdobju županovanja in v svojih zrelih letih se je posvetil poslom, otrokom in njihovim družinam ter lovu, saj je imel v posesti velike površine gozdov, v zakupu pa veliko lovišče v okolici Velenja. Na območju lovišča v Kavčah je imel vinograd z zidanico (za domačine »Špenkova klet«), kjer se je v času lovov ali drugih priložnosti rad zadrževal z veselo družbo. Špenkova klet je ležala na sončnem pobočju pod hribom med Velenjem in Kavčami. Vrhu tega hriba se je reklo »Špenkov vrh«. Po pripovedovanju domačinov je Špenk ob nedeljah ali praznikih rad povabil prijatelje in znance h kleti. Vsak, ki je bil prvič na obisku pri kleti, je moral najprej na dušek spiti krigel vina. Ta obred se seveda ni končal le pri enem kriglu, ampak še pri kakšnem nadaljnjem kozarcu. Špenk je pri posledicah pitja, ki so se gostom poznale v glavah in nogah, menda neskončno užival in se nasmejal. Pri tem je pokazal vrsto zlatih zob, ki so kazali na to, da si jih je lahko privoščil.« (A. G.)
Naslovna fotografija in besedilo: FB: Ivo Stropnik (Lirikonfest Velenje)
Spodnja fotografija: Šaleški biografski leksikon
