Kot pristaš nove vere je med šaleškim plemstvom izstopal predvsem velenjski graščak Baltazar Wagen. Zaslužen je bil, da je trška cerkev sv. Marije, Karmelske Matere Božje, v času med letoma 1572 in 1600, ko je bilo luteranstvo v Šaleški dolini premagano, služila protestantskemu bogoslužju, pokopališče okoli nje pa protestantskim pokopom. Prav tako je bil Baltazar Wagen tisti, ki je poskrbel, da je leta 1574 v velenjskem trgu pričela delovati prva osnovna šola v Šaleški dolini. Pouk je najverjetneje potekal v kaplanovi hiši v trgu, ki je stala na mestu stavbe, v kateri sta danes sedež Krajevne skupnosti Staro Velenje in enota Muzeja Velenje Hiša mineralov. Po prenehanju delovanja te prve velenjske šole je bilo Velenju brez šole vse do leta 1816.
Zgodovina Starega Velenja
DEDIŠČINA STAROTRŠKEGA JEDRA V BESEDI IN SLIKI
Današnje Staro Velenje je naselje
ob vznožju Velenjskega gradu.
Nekdanji trg se v pisnih virih prvič omenja leta 1264, ko se v listini, s katero so razreševali vprašanje podrejenosti cerkve sv. Martina med škalsko župnijo in šaleškim graščakom kot potomcem ustanoviteljev te cerkve kot priče pojavijo velenjski tržani Gebhard in Reinhard »civis de Weln« ter Herman »de Weln«.
Nastanku naselja, ki so mu trške pravice le malo pred to omembo podelili gospodje Kunšperški, prvi lastniki Velenjskega gradu, je poleg grajskega zavetja botrovala odlična lega ob križišču poti, ki so povezovale Celje in Savinjsko dolino s Koroško.
Poravnalna listina med gornjegrajskim samostanom in šaleškimi plemiči v zvezi s pravicami nad cerkvijo sv. Martina pri Velenju, v kateri se prvič posredno omeni trg Velenje (Weln).
Hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, NŠAL 101, št. 26 (1264 januar 13., Škale pri Velenju).
Ime je naselje prav tako kot grad nad njim prevzelo po srednjeveški vasi, prvotnem Velenju na območju današnje Stare vasi.
Nastanek »prvega Velenja« povezujemo z razvojem bližnje vasi Škale, ki se je zaradi povečanja počasi začela deliti v dve naselji in mlajši del je dobil ime Velenje (staroslova(e)nska beseda »velen« kot krčevina, laz). Zaradi rasti vasi Škale, v kateri je konec 10. ali v začetku 11. stoletja že stala prafarna cerkev sv. Jurija, se je pojavila potreba po še enem upravnem središču, ki bi poleg gospoščine Turn opravljala to nalogo. Sredi 13. stoletja je tako nastal grad Velenje, pod njegovim vznožjem pa skoraj istočasno novo naselje. Ker se je za to naselje začelo uporabljati poimenovanje Velenje, je »prvo Velenje« v ime dobilo pridevnik Staro. Po koncu druge svetovne vojne in nastanku modernega/novega Velenja se je zgodba ponovila: dotedanji trg Velenje so začeli imenovati Staro Velenje, prvotno Velenje pa Stara vas.
Čeprav je naselje pod gradom zelo hitro po svojem nastanku dobilo trške pravice, pa se zanj – za razliko od sosednjega, nekoliko mlajšega trga Šoštanj – niso ohranili niti privilegiji niti podatki o trškem sodniku ali o kateri drugi obliki trške (samo)uprave. Velenje v srednjem veku najverjetneje ni imelo svojega trškega sodnika in ni dobilo svojega trškega grba, saj zaradi padca pomena Kunšperških in po letu 1323 njihovih naslednikov Ptujskih nikoli ni preseglo statusa vaškega trga. Je pa imelo Velenje v 15. stoletju pravico do sejma. Kakor so Ptujski počasi izgubljali politično bitko s tekmeci Vovbrškimi in nato Celjskimi, je tudi Velenje izgubljalo boj za primat v dolini proti nekoliko mlajšemu trgu Šoštanj, navkljub porastu njegovega pomena v 16. stoletju, ko je tudi Šaleško dolino in Velenje zajel val reformacije.
Zgodovinski katastri Velenja
Staro Velenje ima še danes videz manjšega trga, ki ga je določala lega neposredno pod gradom ter na križišču dveh poti. Na vzhodnem delu ga omejuje historična stavba Vile Bianca, ki so jo na mestu prvotne stavbe sredi 19. stoletja dali pozidati grofje de la Fontaine in d’Harnoncourt−Unverzagt, v času od leta 1851 do leta 1858 tudi lastniki Velenjskega gradu, na zahodu pa je trg nekoč zamejeval znani Rakov oziroma Bizjakov hotel, kasneje znan tudi kot Majerholdova hiša. Nobena od hiš, ki so v glavnem nadstropne, saj je bilo pritličje namenjeno obrtniški dejavnosti, ni veliko starejša od 200 let. Trg je namreč 26. maja 1801 v celoti pogorel. O tem požaru poroča tudi napis na kamniti prekladi glavnega portala nekdanje občinske hiše. Trg naj bi leta 1643 popolnoma uničili tudi Turki, ki so v Šaleško dolino ob svojem povratku s Koroške prvič vdrli že v 15. stoletju, natančneje leta 1473. V 16. stoletju je v Velenju kar dvakrat, okoli let 1577 in 1600, morila kuga, leta 1635 pa je tudi v Velenju prišlo do kmečkega upora.
Skozi vso svojo več kot 750-letno burno zgodovino je trg Velenje ostajal majhen provincialni trg, v katerem je bilo sredi 18. stoletja le 16 gospodinjstev z nekaj več kot 82 prebivalci. Številka je v 19. stoletju počasi naraščala in okoli leta 1820 je v trgu (skupaj s Pesjem, Podgorjem, Prelogami in Starim Velenjem) v 31 hišah živelo 147 ljudi, ki so redili 30 konjev in 46 krav. Okoli leta 1885 je trg štel 35 hiš in 266 duš. Pred drugo svetovno vojno, v tridesetih letih 20. stoletja, je bilo v trgu 79 hiš in 648 ljudi.
Kmečka podoba trga, ki se je na začetku 20. stoletja ponašal s hotelom z vrtom ter kar sedmimi gostilnami (med njimi so bile Skazova, Ježovnikova, Gollova, Lahovnikova in Hudovernikova gostilna), je začela na prehodu iz 19. v 20. stoletje postopno izginjati. Takrat se v trgu navajajo tudi trije zdravniki, babica, posojilnica in hranilnica, žaga, mlin ter več obrtnikov. Spremembe je pospešil pojav industrije, predvsem pa je trg rasel po letu 1875, ko je s svojim delovanjem začel velenjski premogovnik, ki je iz leta v leto zaposloval več ljudi. Hkrati se je trg Velenje, ki je od leta 1858 sodil pod šmarško župnijo, z izgradnjo cestne povezave skozi Hudo luknjo leta 1826 ter vzpostavitvijo železniške povezave Celje−Velenje−Dravograd konec 19. stoletja vse bolj odpiral v svet.
Besedilo: Mateja Medved (Muzej Velenje), januar 2021
Viri in literatura:
- Tone Ravnikar, Grad Velenje. Skica usode stavbe in njenih prebivalcev, Zbirka Muzejski kolaž 5, Velenje: Muzej Velenje, 2002 in Razstava 233 stopnic v zgodovino.
- Razstava o preteklosti Velenja in Šaleške doline ob 750. obletnici prve pisne omembe trga Velenje in ob 55-letnici odprtja novega velenjskega mestnega središča (avtorji: Mateja Medved, Vinko Mihelak in dr. Tone Ravnikar), Muzej Velenje, 2014.
Galerija fotografij in razglednic