V drugi polovici 19. stoletja se hiša s hišno številko 14 omenja kot pekarna (Bachen Haus). Stavba je bila v lasti trgovca Josepha Ma(c)hana, v njej pa je živel, kot piše velenjski kronist Fran Mlinšek, pek Karel Weidlich, ki je očitno prišel v Velenje od drugod, saj ob njegovem imenu stoji oznaka priseljenec (Auszügler). V hiši je živel skupaj z ženo Anno, rojeno Veber, Joseph Mahan pa je z družino, ženo Mario, rojeno Dedič, in otroki, živel v hiši s hišno številko 23, po domače Majer(i)c. Tudi Mahan je bil prišlek in je v Velenje po pisanju Mlinška prišel iz Celovca. Med stanovalci hiše, ki je na prelomu stoletja po označbi v zapisniku duš še vedno v lasti Mahana, se mdr. omenjajo kot gostač krojač Matevž/Matej Lešnik, Antonija Cevsar z otroki ter še nekaj posameznikov, ki so tedaj prebivali v hiši. Tudi kasneje je hiša, ki je očitno prešla v last nemške posojilnice, služila kot stanovanjsko-poslovni objekt. V njej sta mdr. prebivali dve družini z otroki, služila pa naj bi tudi kot sedež občinskih uradov, žandarmerije in nenazadnje tudi policije. V lasti nemške posojilnice se je hiša morda znašla zaradi finančnih težav, povezanih s slabo kupčijo s hmeljem Mahanovega zeta Lagerja s Prevalj.
Pogled na hišo z vzhodne strani. Tvori vogal med cesto, ki mimo cerkve vodi proti Polzeli in Savinjski dolini, ter nekdanjo cestno povezavo med Celjem in Šoštanjem.
Razglednica, poslana leta 1923, hrani Muzej Velenje, inv. št. MV; R–277.
