Rakov hotel
Hotel z vrtom
Nekdanji trg Velenje, ki so mu trški status malo po sredini 13. stoletja podelili gospodje Kunšperški kot tedanji lastniki Velenjskega gradu, je na vzhodnem koncu omejevala stavba Vile Biance ter stanovanjska in gospodarska stavba grajske pristave, na drugem koncu trga pa nekdanji Rakov hotel.
Danes je od ene najlepših trških hiš ostal le še kamnit portal iz zelenega kamna z na vsaki strani vrezanima levoma ter letnico 1841, ki ga hrani Muzej Velenje.
Družina Rak, p. d. Wisiak
Na začetku 20. stoletja je bil hotel Johanna Raka oziroma Wisiak, kot je bilo zapisano na severnem pročelju stavbe, edini velenjski hotel z vrtom. Stavba je bila na začetku 19. stoletja enako kot sosednja trška hiša v lasti Johanna Raka. Leta 1811 se je poročil z Mario Wisiack, njegov oče Mathäus Raack pa je ob tej priložnosti označen kot mesar in gostilničar. Njun sin Johann oziroma Jožef Rak (1821–1884), p. d. Bizjak (vulgo Wissiagg najdemo že ob imenu njegovega očeta), je bil dolgoletni velenjski župan. Leta 1867 je sodeloval na volitvah v deželni zbor kot kandidat za slovenjgraško okrožje in bil tako med šestimi Slovenci, ki so bili izvoljeni. Sodeloval je tudi pri pripravah na drugi slovenski tabor v Žalcu. Umrl je leta 1884. Nasledil ga je sin Ivan Rak (1852–1934).
Hotel Johanna Raka, p. d. Wisiak, na začetku 20. stoletja.
Razglednici, poslani leta 1906 in leta 1910, hrani Muzej Velenje, inv. št. MV; R–262 in R–1217.
Od Rakovega hotela do Majerholdove hiše
Raki so bili eni največjih velenjskih posestnikov, v njihovi lasti je bila tudi kolodvorska restavracija, zgrajena leta 1900. V prostorih Rakovega hotela je nekaj časa zaradi prostorske stiske potekal šolski pouk za velenjske deklice. Po smrti Ivana Raka leta 1934 je obširna posest postala last njegovega sina Edvarda oziroma njega in njegovih dveh sestra, ki so bili tudi tretjinski lastniki stavbe hotela. Sestra Štefanija je bratov in sestrin delež odkupila ter leta 1947 stavbo hotela prodala Antonu in Rozaliji Majerhold iz Mozirja. Po njiju so nekateri stavbo imenovali tudi Majerholdova hiša.
Usoda stavbe do njene porušitve leta 2010
Po koncu druge svetovne vojne sta tudi Rakovo veleposest zadeli zaplemba in nacionalizacija, enako stavbo nekdanjega hotela, ki jo je v upravljanje prevzela občina. Iz nacionalizacije sta bili izvzeti stanovanji v prvem nadstropju, ki sta ostali v lasti Antona Majerholda in Ruže Kos, prej poročene Majerhold. Da je bila stavba hotela precej velika, kaže tudi to, da je prvo stanovanje v severozahodnem delu obsegalo kuhinjo, tri sobe, vežo, dve shrambi in stranišče, stanovanje v jugovzhodnem pa je imelo pet sob, t. i. južno stranišče in eno podstrešno sobo. Gospodarsko poslopje ob hotelu je 30. marca 1963 kupilo trgovsko podjetje Velma iz Velenja. Postopoma je stavba nekdaj poznanega hotela zaradi denacionalizacijskega postopka propadala in leta 2010 so jo zaradi dotrajanosti porušili.
Dotrajana stavba nekoč daleč naokoli znanega velenjskega hotela ob porušitvi leta 2010.
Avtor fotografij Damijan Kljajič, hrani Muzej Velenje.
Besedilo: Mateja Medved (Muzej Velenje), junij 2021
Viri in literatura:
- Kataster Velenja, 1825, glej: Habsburg Empire – Cadastral maps (XIX. century) | Arcanum Maps
- Franciscejski kataster za Šatjersko (1823–1869), Velenje, k. o., spisovni del, sig. SA AS 177/C/F/C546/s, glej: SI AS 177/C/F/C546/s spisovni (Združeni dokumenti) (gov.si)
- Libri status animarum župnije s. Martin v Šaleku (danes pri Velenju), 1867–1878, 1880–1893, 1885–1905, 1913–1924, hrani Muzej Velenje.
- Jože Hudales, Ivo Stropnik, Mlinškovo berilo: (i)zbrani etnološki in slovstveni zapiski, Šaleški razgledi 7, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, 1991.
- Mateja Medved, Izginila je ena najlepših trških hiš – Rakov hotel, znan tudi kot Majerholdova hiša, v: Naša dolina, september 2020, str. 36–37.