Grad Velenje

Ena najlepših grajskih stavb na Slovenskem

Na vzpetini nad naseljem Staro Velenje že več kot 750 let bdi grad Velenje.

Tako kot naselbina ob njegovem vznožju je ime prevzel po naselju, ki se je oblikovalo z razvojem naselja Škale na območju današnje Stare vasi.
Pogled na prelepo grajsko stavbo. Avtorica fotografije Tanja Verboten, hrani Muzej Velenje.

Renesančna grajska stavba s koreninami iz sredine 13. stoletja

Renesančna grajska stavba s palacijskim jedrom in obzidjem, s katerim so grajsko jedro obdali v drugi polovici 14. stoletja, v 16. stoletju pa okrepili s polstolpi in tremi obrambnimi stolpi, je v svojem jedru tipičen srednjeveški grad iz sredine 13. stoletja. V zgodovini se prvič pojavi zapisan 14. maja 1270, ko se v listini Ota Kunšperškega med pričami omenja gospod z Velenjskega gradu, Gundacherus de Weln. Najverjetnejšo prvotno grajsko zasnovo, ki sta jo predstavljala z obrambnim obzidjem povezana palacij na južni strani ter obrambni stolp na severozahodnem delu kompleksa, so skozi stoletja številni lastniki grajske stavbe do- in pregrajevali, tako da je grad ostal naseljen vse do novejšega časa, torej tudi po tem, ko je s pojavom ognjenega orožja izzvenela njegova vojaško-obrambna vloga.

Eni izmed prvih upodobitev Velenjskega gradu je iz Topographie ducatus Stiriae avtorja G. M. Vischerja, z letnico izida 1681. Na prvi je ime gradu zapisano v njegovi slovenski obliki Wölänä (»Ve-le-ne«), na drugi, ki nosi spodaj podpis znanega bakrorezca in tesnega sodelavca J. V. Valvasorja Andreja Trosta, pa med številnimi stavbnozgodovinskimi podrobnostmi izstopa lesen stolpič, ki je na zunanji strani obzidja prislonjen k zahodnemu obrambnemu stolpu in ga danes ni več.

Bakrorez – grafična lista hrani Muzej Velenje, inv. št. MV; G–21 in G–20.

Prvi lastniki

Prvotni lastniki gradu in najverjetnejši graditelji prvotne grajske stavbe so bili gospodje Kunšperški, daljni sorodniki gospodov Ptujskih. Ti so po njihovem ekonomskem zlomu prevzeli Velenjski grad in ga uspeli obdržati v svojih rokah kljub mogočnim Celjskim grofom, ko so le-ti svojo posest zaokroževali tudi na tleh Šaleške doline. Kot dota Ane Ptujske je grad prešel v roke nove družine Lichtensteinskih, ki so jim sledili Stubenberški, pa Lichtenberški in grofje Wagni, ki so poskrbeli za današnji renesančni izgled gradu. Več kot sto let trajajoča prenova se je zaključila že pod Sauerji, ki so postali lastniki gradu v začetku 17. stoletja in imeli grad v lasti skoraj dvesto let.

Skica Velenjskega gradu na zemljevidu Styriae Ducatus Fertilissimi Nova Geographica Descriptio avtorja G. M. Vischerja z letnico 1678.

Hrani Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Kartografska zbirka, sig. G ST 282.6 5.

ZGODOVINA - Velenjski grad_04

Grb plemiške družine Wagen na nagrobniku Hansa Wagna Wagensberškega, ki je umrl leta 1553, na zunanji steni vzhodnega pročelja ž. c. Karmelske Matere Božje v Starem Velenju.

Izrez, avtor fotografije Blaž Verbič, hrani Muzej Velenje.

Novoveške grajske plemiške družine

Z družino Sauer se je zaključilo obdobje, ko je bil Velenjski grad dalj časa v rokah pomembnejših plemiških družin, nato pa je prešel v posest nižjega, t. i. uradniškega plemstva. Po koncu 18. stoletja je grad Velenje hitro menjaval lastnike. Gabriela Pauerja, čigar žena Jožefa pl. Resingen je bila praprapravnukinja kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, je po finančnem zlomu leta 1832 nasledil Edvard Trigler. Grajski kompleks je tedaj dobil novo opečnato streho. V letih 1851–1858 je bil grad v lasti grofa Huberta de la Fontaine d’Harnoncourt-Unverzagt, medtem ko si je njegov starejši brat Viktor Maximilian v trgu postavil novo graščino, današnjo Vilo Bianco.

Med zadnjimi lastniki gradu Velenje sta bili plemiški družini Adamovich de Csepin ter njihovi sorodniki goriška plemiška družina Coronini Cronberg.

Sedež Muzeja Velenje

Po vojni so bila v grajskih prostorih urejena stanovanja, od leta 1957 pa je Velenjski grad sedež Muzeja Velenje, najprej ustanovljenega kot Muzej slovenskih premogovnikov.

ZGODOVINA - Velenjski grad_08

Grad Velenje še danes od daleč pozdravlja obiskovalce Šaleške doline, pa naj ti prihajajo iz celjske, šoštanjske ali slovenjgraške smeri.

Razglednica, poslana leta 1931, hrani Muzej Velenje, inv. št. MV; R–250.

Besedilo: Mateja Medved (Muzej Velenje), junij 2021

Viri in literatura:

  • Tone Ravnikar, Grad Velenje. Skica usode stavbe in njenih prebivalcev, Zbirka Muzejski kolaž 5, Velenje: Muzej Velenje, 2002.
  • Razstava 750 let Velenjskega gradu. Razstava ob 750. obletnici prve posredne pisne omembe Velenjskega gradu (besedilo: Mateja Medved), Muzej Velenje, 2020.
Foto galerija današnje podobe gradu Velenje
Obiščite nas!
logotip_muzej_velenje_0

Ljubljanska cesta 54, 3320 Velenje

T | 03 898 26 30
G | 041 398 156
E | info@muzej-velenje.si

Delovni čas:

Poletni odpiralni čas (od 1. aprila do 31. oktobra):
Odprto od torka do nedelje od 10h do 18h.
Ob ponedeljkih zaprto, razen v avgustu, ko je muzej tudi ob ponedeljekih odprt od 10h do 18h.

Zimski odpiralni čas (od 1. novembra do 31. marca):
Odprto od torka do nedelje od 10h do 17h.
Ob ponedeljkih zaprto.

Start typing and press Enter to search

Shopping Cart