Raziščite zgodovino Velenjskega gradu
Spoznavanje Velenjskega gradu se začne že ob vznožju grajskega griča na pragu Starega Velenja.
Lani je Muzej Velenje obeležil obletnico prve posredne pisne omembe, ki dokazuje, da je Velenjski grad star vsaj 750 let. V dokumentu, ki je 14. maja 1270 nastal na gradu Kunšperk, se namreč med pričami omenja tudi Gundaker Velenjski, medtem ko so v nekaj let mlajših v dokumentih omenjeni velenjski tržani. Muzealci pa so poskrbeli, da pomembna obletnica kljub oviram, ki jih je praznovanju nastavila nova realnost, ni ostala neopažena. Vzpon na grad namreč spremlja razstava, ki obiskovalce s podobami gradu s starih razglednic in s sodobnih fotografij ter izbranimi zgodovinskimi dejstvi uvede v spoznavanje ene najlepših renesančnih stavb na Slovenskem.
Obiskovalci Velenjskega gradu lahko že spotoma na grad spoznavajo ali osvežijo nekatere zanimivosti iz zgodovine gradu.
Ena plat zgodbe, ki jo pripovedujejo razstava 170 let Velenjskega gradu ob stopnišču na Velenjski grad (razstavišče 233 stopnic v zgodovino), se začne s prvimi lastniki gradu in se nadaljuje z nasledniki, ki so vsak po svoje zaznamovali tako stavbo kot okolico in trg pod njo. Med njimi so izpostavljeni višji plemiči, predvsem pa grofje Wagen, ki so zaslužni za današnjo podobo gradu, prvo osnovno šolo v trgu Velenje, trško cerkev Matere Božje pa je Baltazar Wagen pridobil za luteransko bogoslužje. V 16. stoletju je namreč bil grad eno od središč protestantizma v Šaleški dolini.
Druga plat zgodbe povzame, kako je Velenjski grad tokom stoletij iz majhnega kastela prerasel v renesančno grajsko palačo, ki jo obdaja obzidje iz druge polovice 14. stoletja, dve stoletji kasneje nadgrajeno s polstolpi in stolpi, med katerimi najbolj izstopa mogočna jugovzhodna rondela. Poudarjene so še nekatere podrobnosti. Denimo v kamen vklesani grb Karla Adamovicha de Csepina in njegove žene Biance, rojene grofice Wickenburške, po kateri danes imenujemo vilo Bianco. Strelnice in s pločevino obita hrastova vrata s tako imenovanimi izmuznimi vratci. Ali pa glavni portal z rozeto, vklesano na spodnjo stran preklade, ki je simbolizirala obiskovalčevo zavezo k molku.
Med obema osrednjima temama pa je izpostavljenih več zanimivosti. Da je grad Velenje, ki nima tipičnega grajskega imena s končnico -burg, -schloss ali -eck, temveč je ime dobil po naselju, nad katerim se dviguje, eden od več kot desetih gradov, ki so ob številnih graščinah in dvorcih nekoč stali na območju Šaleške doline, ki so jo zato poimenovali tudi dolina gradov. Da je imel zanesljivo oskrbo z vodo – poleg zunanjega vodnjaka, iz katerega so konec 19. stoletja črpali vodo s pomočjo črpalke, ki jo je poganjala vetrnica, so na notranjem dvorišču zgradili vodni zbiralnik, v katerega se je stekala deževnica z grajskih streh. Da je imel v angleškem slogu urejen vrt, ki je bil neograjen dostopen vsem.
Razstava pa je posebno privlačna zaradi slikovnega gradiva. Čeprav so nosilne fotografije gradu danes, izstopajo razglednice z motivom gradu iz različnih zornih kotov. Najstarejše so iz konca 19. stoletja. Posebno zanimiva je tista, na kateri je še vidna vetrnica za črpanje vode iz zunanjega vodnjaka, ali pa tista, ki prikazuje atrij in kaže, da so bili arkadni hodniki nekdaj zastekljeni.
Razstava se sklene v obdobju po 2. svetovni vojni, ko je grad Velenje prešel v last splošnega družbenega premoženja in se je v njem naselil Muzej slovenskih premogovnikov, danes Muzej Velenje. Lahko zasledimo zapise o bogati notranji opremi Velenjskega gradu, ki je bil med vojno in neposredno po njej popolnoma izropan. Kje je oprema pristala, ne vemo. Verjetno je, da so nekaj odpeljali zadnji lastniki. V času, ko je bila skrb za samo preživetje pomembnejša od varstva kulturne dediščine, pa je bilo veliko uničene.
Besedila, ki spremljajo stare razglednice z motivom gradu in sodobne fotografije njegovih arhitekturnih detajlov, je pripravila kustosinja Mateja Medved. Vsebina razstave je povzeta po dognanjih raziskovalcev dr. Toneta Ravnikarja, dr. Ivana Stoparja in Roka Polesa.
Vir: Naš čas
