Zelene površine
Prostor je dobrina, še posebno rodovitna zemlja, ki nam daje hrano. Tudi zato je trg Starega Velenja zleknjen ob vznožje Grajskega hriba. Strnjena pozidava je bila namreč v preteklosti nujnost, s katero so ohranili čim več okoliških pridelovalnih površin za lastno preživetje. Tako je bilo tudi večinsko dno Šaleške doline nepozidano in namenjeno poljedelstvu. Trg so takrat s treh strani obdajale pridelovalne površine, na četrti, južni strani pa še gozd. Z nastankom novega mesta so večje zelene površine ostale le še na južni strani trga, kjer se strmo vzpenja Grajski hrib, porasel z listnatim gozdom. Ohranjanje zelene površine predvsem v novem Velenju niso več primarno služile kmetijski pridelavi hrane, vendar so bile namenjene lepšanju zunanjega prostora, gibanju in sprostitvi na prostem ter urbanemu vrtnarjenju. Pri načrtovanju novega Velenja so v slogu »mesta v parku« ohranjali večje zelene površine, ki so poleg že naštetega še danes zelo pomembne, saj preprečujejo prehitro odtekanje vode, so sproščujoča protiutež velikim grajenim strukturam, hladijo prostor, vegetacija pa zadržuje tudi trdne delce, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv in tako prispeva k čistejšemu zraku.
Strnjena struktura Starega Velenja ima prostor le za manjše obhišne vrtičke in nekaj dreves, zato je bližina grajskega gozda nepogrešljiva.
Pogled s trga navzgor nudi sprostitev za oči. Šumenje listov blagodejno poboža ušesa in možgane. Gozd v neposredni bližini pa poskrbi za boljši zrak in poleti prijetno senco. Obenem pa na pragu mesta nudi dom različnim rastlinam in živalim, oplemeniti grajsko veduto ter nam polepša sprehod na mestni hrib.
